Pustimo jim otroštvo otročje lahko

S šestletniki sem se pogovarjala o skrbi za druge. Hitro mi povedo, da je potrebno skrbeti za prijatelje, mamice, očke, bratce, sestrice in naše srčke. Želijo si, da vsi pridejo v vrtec, da se objemajo in potem poročijo, da si delijo stvari in si pomagajo. Zadovoljni so, ko jim starši pokličejo prijatelje na dom, ko jih držijo za roke in ko včasih dobijo risanko ali sladkarije. Za naš planet vedo, da ga je treba čuvati. Tako, da ne onesnažujemo, da ne mečemo odpadkov po tleh, da ne trgamo rožic, da se vozimo s prevoznimi sredstvi brez bencina, da ne puščamo odprte vode in vanjo ne mečemo kemikalij, ker umrejo ribe. Jasno jim je, da je treba mravljico dati iz stanovanja na travo, a le, če je ne bo zeblo. In da bo mravljica umrla, če jo vržemo v vodo, kar ni prav, ker je tudi mravljica živo bitje. 

Ponosna sem bila na njih. Česa vsega so se že naučili in kako jasno jim je, da lahko z malo truda poskrbijo zase, za druge in naš planet. 

Veste kaj me je pa kljub vsemu užalostilo. Na moje vprašanje kakšen svet si želijo, ko bodo oni odrasli, so vsi po vrsti odgovarjali le to, da si želijo, da ne bi bilo korone. Želijo le, da ne bi nosili mask, da bi bile trgovine odprte, da ne bi razkuževali rok in da bi bilo konec te tretje svetovne vojne ... saj veste kako gredo odrasli pogovori že leto dni. 

Res je. Otroci so vedno bili odsev odraslih. V dobrem in slabem smo jim zgled. Vase vpijajo vse kar v nas vidijo, slišijo, čutijo. Vse strahove, jeze, nemoči, vso bedo časa. Seveda jih ne moremo povsem obvarovati, pa vendarle ne dopustimo, da je korona svet okoli katerega se vrtijo otroci. Omogočimo jim priložnosti za večje sanje, pustimo jim otroštvo otročje lahko, naj pogovori stečejo v lepote bivanja in sobivanja, četudi se moramo zato odrasli ugrizniti v jezik in na svet pogledati skozi otroške oči.    

Tina Merčnik, ravnateljica